Borut Benedičič – V časih njihove mladosti (Resnične zgodbe)

Avtor: XusClaw (9937536)

Nekega dne, ko je živo srebro preseglo mejo 35°C, se je na vaškem igrišču v vasici, blizu Velenja, slišalo nabijanje žoge in včasih tudi zvok, ko žoga zadane stativo.

To sta bila 14-letni David in njegov 9 let mlajši brat Borut. David je svojega bratca vsakič, ko sta šla brcat žogo, pregovoril, da se on na golu nastavlja njegovim strelom. Borutu to seveda ni bilo všeč, zato sta se večkrat skregala. Zaradi tega je postal zelo prepirljiv mladenič. Ampak vseeno, ker mu je bil nogomet zelo ljub šport, je z mrkim obrazon stopil med dve stativi in se včasih tudi vrgel za žogo, ki mu jo je v spodnji levi kot nabil njegov brat. Čeprav je bilo zaradi tega njegovo koleno več dni odrgnjeno, kot ne, se mali Borut ni preveč sekiral za to. Njemu je bila pomembna samo žoga. David je bil v šoli miren, vzoren učenec, ki pa mu ni manjkalo oboževalk. Bil je najbolj simpatičen med vrstniki. Do svojega 16. leta je poljubil že 28. dekle. Navkljub dekletom in učenju, je vedno našel čas za žogobrc. Njegov bratec pa je tudi vztrajno rasel in se razvijal v odličnega vratarja. Čeprav mu je včasih bilo ljubše igrati na položaju napadalca, je Borut kaj kmalu vzljubil položaj vratarja.

Pri svojih rosnih sedmih letih se je zgledoval po vratarju Bayerna iz Munchna, Oliverju “Olliju” Kahnu.

Nekega popoldneva, ko je David še 1043. brcnil proti vratom njegovega brata, je k njemu skavt mladinskega moštva Biserčkov in mu ponudil roko. Po krajšem pogovoru in na koncu stisku rok, je David uradno postal mladinec Biserckov.
Na prvi tekmi je pokazal izjemen talent in pri svojih 17-ih letih, že vstopil med člane. Ampak ker je zaradi njega vzdušje v moštvu padlo, se je lastnik odločil, da ga proda. Ah, kar je lepo, kratko traja pravijo, zato je Davidu morala drastično padla. Ni hotel več igrati nogometa, hotel se je zaposliti v Gorenju, za trakom.. Ampak njegov bratec mu je stal ob strani in ga bodril v nogomet. Šla sta brcat na njuno igrišče in po treh dneh je dobil mamljivo ponudbo iz neke italijanske ekipe. Zanj je bila preveč mamljiva in tako je odšel v tujino. V Italiji je igral slabe 4 mesece, kjer pa je pokazal svoj talent, a vendarle ne dovolj, zato so ga dali na trg. Kupila ga je neka ekipa iz Nizozemske. Tam se je tudi dobro znašel, zato je tam odigral skoraj 3 sezone. Potem je sledil odhod vnovičen odhod v Italijo, kjer pa je doživel preporod. Pri 26 letih doživeti preporod, je res nekaj posebnega. Postal je izjemen vezist, ampak ker ga zaradi njegove starosti niso hoteli obdržati, so ga prodali v nek turški klub, kjer je zabil 2 hattricka. Od tam, je še zaigral za nek izraelski klub, zdaj pa ustaljeno igra v Slovenji, v VI. ligi, z nadpovprečno plačo Slovencev.

Kaj pa se je zgodilo z njegovim bratom? Doživel je sanje.

Ko je dopolnil 9 let, je njegov brat zapustil domače in odšel v Italijo. To ga je potolklo, ker je to zanj pomenilo izgubo brata. Cela 2 tedna ni hotel stopiti na igrišče, potem pa ga je premagala sla po nogometu. Odšel je na igrišče in sam streljal na gol, ker braniti ni imel nikomur. To je počel po 2 uri na dan, sam je izvajal proste strele iz vseh mogočih položajev, tudi enajstmetrovke je vadil in kaj kmalu je iz kota med stativo in prečko posnel pajčevino, ki se mu je smejala v obraz in mu šla pošteno na živce.

Mladenič je počasi rasel in kaj kmalu je vstopil v 5. razred osnovne šole. To je bila nekakšna prelomnica v njegovem življenju, saj je na šoli od 5. – 9. razreda potekala šolska liga. Borut je zaigral za svoj razred, 5.A. Čeprav je na začetku branil z veliko treme, in naredil par neumnih napak, se je na ta pritisk navadil in začel braniti kot njegov vzornik, “Olli” Kahn. Kmalu je postal najboljši vratar šole in njegov, 5.A razred, je prvič, odkar je Slovenija samostojna zmagal v finalu šolske lige, po streljanju enajstmetrovk. Borut je ubranil 4 od petih strelov iz bele točke.

Naslednje leto je v polfinalu Borut staknil poškodbo komolca. To je njegove navijače potrlo, še bolj pa njegove sošolce in sošolke.

Izgubili so in Borut se je počutil zelo krivega, zato je odvrgel rokavice v kot svoje sobe in hotel odnehati z igranjem.

Nekega dne, ko je zignoriral še 10. klic svojega sošolca in najboljšega prijatelja, je odšel za računalnik in vklopil njemu
najljubšo igro, FIFA 2007. Ravno, ko je hotel izvajati sredino, za začetek tekme, je zaslišal hrup motorja. Toda ne le motorja, to je bil motor Audija. Borut se je spoznal na avte, kot baba na čiščenje, zato je vedel da je to Audi. Odhitel je na okno pogledat, kdo je prišel, in pred hišo se je svetila karoserija novega Audija A6 karavana. Odhitel je v kuhinjo in kar je videl, je osupnilo še njegovo mamo. Njegov brat. Prišel je na obisk po še sam ne vem kolikem času. Prihitel mu je v objem in tudi Davidovo srce se je omehčalo. Objela sta se kot dva zaljubljenca, potem pa je Borut začel na dolgo in široko spraševati o njemu, njegovih tekmah, golih, skratka… Vsemu.

Po dveh urah srkanja soka in pogovarjanja o Davidovi karieri, je David vprašal Boruta, kako njemu kaže, če je njegovo koleno še vedno odrgnjeno od parad. Borutov obraz se je zresnil kot oblak in kmalu je David uvidel, da nekaj ni prav. “Kaj pa je?” ga je vprašal s previdnostjo.

Borut mu je odvrnil “Ne igram več…”

David ga je pogledal, kot da bi mu umrla lastna mati in potem mu je moral Borut vse razložiti.

Po dobri uri pogovora, je David rekel “Glej, ti si predober, da bi kar tako odnehal. Vsak lahko stakne poškodbo, tudi jaz sem jo. Pa kaj. Se pozdravi in greš naprej. Se spomniš kako sem jaz hotel odnehati? Kako sem bil na tleh? Kdo me je obdržal na poti nogometa? Gledam to osebo… In kaj bi bilo, če te ne bi poslušal? V gorenju bi “šrafval” pralne stroje. Tako pa šravfam motor svoje mrcine.

Ne moreš odnehati kar tako, si pa ja najboljši, kar jih je v Sloveniji. Daj no, vzami rokavice, greva brcat. Jaz peljem. ;)”

Borutu ni bilo treba dvakrat reči, stekel je po stopnicah navzgor, zagrabil rokavice in že sta šla igrišču naproti.

David kar ni mogel verjeti kako je njegov brat postal dober. Kaj dober, odličen.

Branil mu je čisto vsak strel, potem pa sta se pomerila v enajstmetrovkah.

Prepričanost v zmago se je Davidu še kako maščevala. Ko je Borut snel novo nastalo pajčevino iz zgornjega desnega kota, je David zagrabil žogo in odšel k Borutu.

” Temu se lahko skrije še Zahovič OSEBNO! In ti si hotel odnehati? Lepo te prosim, igral boš, pa če ti je prav ali ne! ”

Borut se mu je simpatično nasmejal in prikimal. “Bom. Če ti nisi odnehal, zakaj bi jaz?”

In po dveh tednih se je začela šola. Borut je vstopil v zadnji razred osnovne šole, pa še ni dopolnil 15 let. Bil je izjemno brihten pobalin, zato ga je mati poslala v šolo eno leto prej. Borut se ni počutil drugačnega, ostali ga tudi niso jemali tako, zato je bil zadovoljen.

No, pa se je znova izkazal v vsej svoji luči, zato je njegov razred, zdaj 9.A, prispel v polfinale. Tam je za malico pohrustal 2 leti mlajše 7.C, v finalu jih je pa čakal rival, 9.B.

Imeli so izjemno dobrega napadalca Brina Križana.

Finale se je vedno bolj bližal, zato je tudi napetost v šoli naraščala in tako je Borut dobil svoj prvi cvek. Ko je to mati zvedela, mu je prepovedala nastop v finalu. To ga je šokiralo, potrlo in tako razjezilo, da bi najraje zažgal celo hišo. Ampak odločil se je da ne odneha in da ne bo poslušal svoje matere, pa četudi bo potem 2 meseca zaprt v hiši.

Na dan finala je v šoli z trzanjem noge in neprestanim pogledom na uro, pričakoval trenutek, ko se konča pouk.

Ko je to končno dočakal, je odhitel v garderobo, kjer se je kot blisk preoblekel v svoj dres in odšel na travo. Bil je sam,
zato je začel malo streljati na gol. 1., 2., 5., 10., 18., 30…

Naenkrat je z očesom na desni ošvrknil v suknjič oblečenega moškega, starega okoli 60 let. Približeval se mu je ampak on se ni zmenil zanj.

Ko se mu je približal na 5 korakov, je previdno vprašal “Borut?”

Borut ga je pogledal in rekel “To sem jaz.”

Obraz moškega je zasijal kot skrinja zlata in ponudil mu je roko. “Pozdravljen, sem skavt mladinske akademije ekipe SexyStarz IR. 100% si že slišal za nas.”

Borut ga je gledal začudeno potem pa mu podal roko in previdno začel “Po..zdravljeni?”

Moški se je na glas zasmejal, potem pa rekel “Ne boj se poba, saj ti ne bom nič naredil, samo spremljal sem tvojo igro skozi vso šolsko leto in moram reči, da imaš talent vratarja. Takšen talent rabimo v naši akademiji.”

Borutu še vedno ni bilo nič jasno “Akademiji? Kakšni akademiji?”

Moškemu se je obraz nenadoma zresnil “Poslušaj. Mi smo akademija iz Ljubljane. Medse sprejmemo samo najbolše izmed najbolših v Sloveniji. Verjamem da si to ti, ampak boš moral to dokazati na današnji tekmi. Nasprotniki imajo res talentiranega napadalca, ki pa ga je med svoje vrste povabil skavt našega največjega rivala. On že ima zagotovljen položaj v njihovi akademiji, toda ti se boš moral zanj potruditi.

Poskrbi da ti ne zabije gola in dobrodošel si med nami. Če dobiš samo en gol od njega… Adijo. Finito. Konec sanj.
Boljših od nas ni, to ti zagotovim, zato se potrudi.”

Borut ga je gledal presenečeno, kot pes, ki je pretepen brez razloga, potem pa samo prikimal. Toda to mu ni dalo miru, zato je zamišljen odšel v garderobo in počakal še 20 minut, do pričetka finala.

Do takrat mu je vse to izpuhtelo iz misli in osredotočen je bil samo še na eno stvar. 9.A = Prvak!

Igralci so odšli na svoja mesta in kaj kmalu je sodnik odpiskal za začetek tekme.

Tekma je bila res pisana v zgodovino. Priložnosti ogromno, a nobena izkoriščena, tudi 3 rumeni kartoni so se pokazali ampak to ni vplivalo na napetost.

Tekla je 90. minuta tekme. 9.A je izvajal kot. Vsi, razen Boruta so šli v kazenski prostor B-ja. Podaja… IIN? Branilec je izbil žogo z glavo visoko v zrak. In kam bo odletela? V noge osamljenega Brina, ki je stal v krogu, ki je obkrožal črto sredine. Žogo je umiril in se obrnil ter zašprintal proti Borutu. Za njim ni bilo niti enega igralca 9.A, niti enega igralca 9.B. Sam je šprintal proti golu 9.A.

Borut je rahlo skrčil kolena, razširil roke in se približno 15 metrov od gola postavil in čakal na Brina. Ta je pogledal proti golu in potem uperil pogled proti Borutu. Borut pa se je osredotočil na žogo in se začel rutinsko umikati. To ni bilo v njegovi navadi, zato je množica na tribunah obnemela. Še ravnatelj sam, sicer strasten igralec golfa, je obnemel. Vse je bilo tiho, Borut je stal samo še okoli 11 metrov od gola. Pa še vedno se je rutinsko odmikal. Brin pa je že prišel v bližino 20ih metrov od gola. Potem pa se je Borut zašprintal na žogo, kar je presenetilo še Brina, ki mu je žoga skoraj ušla ampak vseeno je še imel dovolj časa da jo brcne. Ampak ker jo je zgrešil, jo je samo spodkopal, kar pa je Boruta presenetilo bolj kot Brina prej.

Ampak vseeno je s svojimi ekstremnimi refleksi uspel žogo pobrusiti s konicami svojih rokavic. Brin je obležal, Borut tudi, ampak se je obrnil in videl, kako se žoga v zraku vrti in leti proti levemu kotu vrat. Bil je premagan… Žoga se je vrteče odbila in rahlo spremenila smer proti stativi, a vendar ne dovolj. Počasi, a vendar prehitro za ležečega Boruta. Videl se je, kako v pisarni podpisuje papirje in se dolgočasi na računalniku.

Še 2 metra… Meter… BUM!

Avt za 9.B? Kako je to mogoče? Borutov najboljši prijatelj, Žak, je izbil žogo iz črte. Neverjetno. Nasmejal se mu je od presenečenja, Žak pa mu je samo pomežiknil in igra se nadaljuje.

Po izvajanju avta, je sodnik zapiskal konec rednega dela – enajstmetrovke.

V tem je pa Borut najbolši. Obranil je vseh 5 in čakale so ga sanje…

Doma ga je mama dodobra oštela, potem pa mu z nasmehom čestitala in ga objela. Rada ga je imela in mu stala ob strani in Borut se je tega zavedal. “Odšel bom v Ljubljano” jo je pogledal, ko sta se nehala stiskati.

“Vem, sva se že vse dogovorila, sem ti spakirala in vse, jutri imaš že prvi trening”

“S kom… Zakaj? Kako?”

“Z njim…” mu je odvrnila mama in pokazala na vhodna vrata.

Tam je stal moški, ki je k njemu pristopil 20 minut pred tekmo “Si pripravljen, prvak, na svojo prvo tekmo med profesionalci?”

Borut pa je z odprtimi usti prikimal, objel mamo, ter odšel.

Čez 2 leti, pri 17-ih letih je debitiral za člansko ekipo. Potem so ga prodali in mu obljubili boljše pogoje. Ni hotel po stopinjah svojega brata. In res ni, pri 20ih letih je stopil na West Rosengard Grove in branil barve svoje reprezentance, proti igralcem Rusije.

Pozneje pa sta se na tekmi proti Litvi srečala s svojim najboljšim prijateljem, ki mu je rešil kariero, Žakom Bratušo. Po tekmi sta si privoščila enega hladnega in se nasmejala, kaj vse sta doživela.

A vendarle, Borut se vzpenja v legendo slovenskega nogometa, tako kot se je “Olli” Kahn.

Nevem, mogoče se pa enkrat le srečata. 😉

The end.

David Benedičič = (181892674)
Borut Benedičič = (285151355)
Žak Bratuša =(291350897)